V preteklosti nisem imela pozitivnih izkušenj s transportom mačk. Res pa je, da so bile temu izpostavljene zelo redko - samo takrat ko smo jih peljali k veterinarju. Definitivno pa igra tukaj vlogo tudi razlika v karakterju.

Biba se je prvič vozila v avtu na dan, ko smo jo odšli iskat na Vrhniko. Ločitev od primarne družine, novi ljudje, vonjave, avto ... vse to je bil ogromen stres. Biba je večino poti prestrašeno mijavkala. Takrat še nisem verjela, da je lahko vožnja za mačke tudi manj stresna.

Trudila sem se ...

Živela se, v stanovanju, 10 minut od staršev in vsakič, ko sem šla domov, sem se trudila Bibo odpeljati s sabo in jo počasi privajati na vožnjo.

Priznam, da je bila bolj trmasta od mene in se mi je v kletki preveč smilila. Sploh takrat, ker je bila vsakič, ko sem jo vzela v naročje (seveda na sopotnikovem sedežu), popolnoma mirna in radovedna. Če si jo držal v naročju je ležala ali pa raztezala svojo vrat v vse smeri in opazovala kar je bilo novega.

Na 10 minutno razdaljo se je zelo hitro privadila in postala moja redna sopotnica. V avtu ni nikoli bruhala/lulala.

Prišel je preobrat

Najino življenje malce spremenilo in so se 10 minutne razdalje prelevile v dve urne razdalje. Prva tako dolga vožnja je bila ponoven stres zanjo. Od Kopa do Ljubljane je spala v mojem naročju. Ko pa smo se vozili po ljubljanski obvoznici, se je gospodična zbudila in začela mijavkat. Vedela sem, da nas čaka še več kot ura vožnje in nisem si predstavljala, da bi toliko časa trpela.

Začela sem jo tolažit, ogovarjat, božat, ji kazat okolico ... in na srečo se je Biba ponovno umirila ter tudi preostanek poti prespala. Na destinaciji nas je čakalo novo stanovanje in Biba je spet preživljala stresno obdobje, vendar smo ga s skupnimi močmi hitro prebrodili.

Dolge razdalje so postale redne

Takrat je potovanje na tako dolgi razdalji postalo redno. Kadar sem ostajala na obali dalj časa je tudi Biba pripotovala z mano. Vsakič je bilo lažje, vendar nikoli tako težko kot prvič.

Zdaj lahko mirno rečem, da je Biba prav srečna v avtu. Na začetku poti je radovedna in jo vse zanima, kmalu za tem pa zaspi do konca poti. Takoj zatem, ko se avto ustavi, je v trenutku budna.

Zdaj pa je nastopil nov problem ...

Z Bibo se nikamor več ne seliva in je vsaka najina vožnja povezana samo še z veterinarjem. Biba je to zelo hitro povezala in vožnja oz. njena destinacija je pravi "bavbav".

Najlažje je, če z Bibo nisva sami v avtu, da jo lahko držim in se ukvarjam z njo. Takrat je vse vredu. Če sva sami in pot preždi v kletki, pa neumorno mijavka.

Vedno jo postavim na sopotnikov sedež, da lahko dam prst čez kletko in ona se nasloni k meni. Celo pot se pogovarjam z njo in jo mirim. Malo deluje, ne pa veliko. Straha pred veterinarjem pač nič ne omili. Ampak več o tem morda v drugem blogu ...

Kakšne pa so vaše izkušnje z vožnjo muck v avtu?

Do naslednjič in vse lepo želiva Deborah in Biba